Velika predavalnica Instituta Jožef Stefan je bila polna kot že dolgo ne. »Končno nekdo, ki bo zadevo predstavil iz drugega zornega kota,« je bilo slišati enega od obiskovalcev, čakajočih na predavanje. V goste je prišel profesor dr. Siegfried Frederick Singer, ameriški atmosferski fizik avstrijskega rodu, zaposlen na univerzi Virginia Science. Singer velja za enega najbolj znanih nasprotnikov teorije o človeškem izvoru globalnega segrevanja. V Ljubljano je prišel predstavit poročilo z naslovom »Narava, ne človeška aktivnost, določa obnašanje podnebja«, katerega urednik je in ki ga je spomladi skupaj s skupino znanstvenikov iz več držav izdal pri Inštitutu Heartland. V poročilu večinoma uporabljajo podatke iz poročil Medvladnega odbora za klimatske spremembe pri Združenih narodih (IPCC), ki pa jih interpretirajo drugače od svojih kolegov in ugotavljajo, da razlaga IPCC-ja ne drži. Opozarjajo na nezanesljivo korelacijo med naraščanjem koncentracije ogljikovega dioksida v ozračju in naraščanjem temperature. Še posebej to velja za obdobje med letoma 1945 in 1970, ko se je, tudi po podatkih IPCC-ja, ozračje nekaj časa celo ohlajalo, in to kljub temu, da se je po 2. svetovni vojni zgodil gospodarski razcvet in da je koncentracija ogljikovega dioksida neprestano naraščala. Opozarjajo, da ogljikov dioksid predstavlja le približno 5 odstotkov vseh toplogrednih plinov. Za spremembe zemeljske temperature imajo drugačno razlago. Ta naj bi bila odvisna od Sončeve aktivnosti, ki posledično določa tudi količino Sončevega obsevanja Zemlje. Mehanizma še ne znajo z gotovostjo pojasniti, trenutna teorija pa gre takole: ob povečani Sončevi aktivnosti se poveča njegovo elektromagnetno sevanje, ki posledično do Zemlje spusti manj kozmičnih žarkov. Kozmični žarki naj bi, ko trčijo ob vodno paro v ozračju, ustvarjali oblake. Več kozmičnih žarkov, ki dosežejo Zemljino atmosfero, pomeni več oblakov in posledično manj Sončevega obsevanja. S prof. Singerjem smo se pogovarjali po njegovem predavanju.

 

Vir: Mladina, 37/2008